fbpx

Olimpija triatlon klub

Zimske triatlonske priprave Lanzarote 2020

Kje začeti, ko je glava polna lepih spominov in vtisov, ki se kar nočejo in nočejo urediti v povezano celoto?

Morda kar na koncu, ko smo se v pozni večerni uri ne letališču v Benetkah z mešanimi občutki in zmedenimi pogledi, poslovili.

Verjetno se sedaj sprašuješ, zakaj so bili občutki mešani in pogledi zmedeni?

Naj ti razložim…

Ker smo se na takšne priprave odpravili prvič, nihče pravzaprav ni vede, kaj od njih lahko pričakuje. Vedeli smo neke splošne stvari kot na primer, da bo vreme verjetno sončno in toplo, da bo nastanitev in hrana v hotelu na nivoju, da bomo opravili večino zastavljenega treninga in podobne reči 🙂

Težko se pa predvidi, ali bo vse teklo kot po maslu, ali bo vzdušje pozitivno, ali cimer/cimra ne bo smrčal/a, ali bo na kolesu nekdo ostal sam, ker bodo nekateri prehitri, drugi prepočasni, bo veter premočan, se bo kdo izgubil…

Torej, obstajale so utemeljene skrbi, ki bi takšen projekt lahko spremenile v pravo malo nočno moro, če se malo pošalim.

Nekje v podzavesti smo se tega verjetno zavedali vsi.

Prav s to mislijo v zavesti sem sklenil, da bom rental večji avto, takšen, da lahko v prtljažnik spravim tudi kakšno kolo, če bo treba.

Tako je na vrsto po prvi prespani noči prišel dan, ko smo se odpravili na prvi kolesarski trening. Večer prej je na mail vsak dobil .gpx sled in zemljevid planirane trase, da si jo je naložil na Garmina. Razdelili smo se v tri enakovredne skupine.

Prvi dan smo se še malo lovili in spoznavali. Druga skupina je uspela začrtano traso odpeljati celo v nasprotni smeri od planirane. Ampak vrnili so se vsi živi in zdravi ter navdušeni nad razgledi, ki jih je ponujala trasa.

Potem je bil led prebit. Vsak naslednji dan je z novo traso ponudil nove čudovite razglede in užitke.

Na ta način smo v šestih dneh prečesali cel otok v vseh smereh.

Seveda pa nismo samo kolesarili. Vsak drugi dan je na vrsto prišlo tudi plavanje. Razmere za plavanje so bile prav tako vrhunske. Hotelski 50m bazen ali neskončni Atlantski ocean, v obeh smo se odlično počutili.

Ker pa ne s kolesarjenjem, ne s plavanjem nismo pretiravali, je ostalo dovolj energije tudi za tek. Včasih zgodaj zjutraj, da nas je z dodatno energijo napolnil čudovit sončni vzhod. Včasih pa popoldne, takoj po kolesu, da nismo pozabili, da smo triatlonci, da na tekmi vedno začnemo s tekom, ko so noge že rahlo utrujene od kolesa.

Seveda pa nismo prišli tako daleč, da bi samo trenirali in spali, zato smo precej časa namenili tudi raznim družabnim, sprostilnim in turističnim aktivnostim.

Tako so nekateri degustirali lokalna vina, drugi so ugotavljali, na koliko načinov se lahko pripravi kava, tretji so šopingirali, nekateri so celo obiskali disco in plesali pozno v noč 🙂

Največkrat pa smo viseli kar vsi skupaj, kramljali o vsem živem in se zabavali. Kdaj na pavzi med regeneracijskim kofirajdom, večkrat na pivu po napornem kolesarskem ali tekaškem treningu, pa v pretesni hotelski sobi ob šampanjcu in sangriji na zaključnem večeru, na avtobusu ob ogledu vulkanskega narodnega parka, ali pa po večerji za mizo, ko je vsak nevede zraven pojedel še 3 ali 4 sladice 😉

Po vsem tem, kar smo v enem tednu doživeli in preživeli, so se med nami spletle nove vezi.

Skupaj smo preživeli osem nepozabnih dni, skupaj smo grizli na treningih, gledali isti sončni vzhod, se smejali istim šalam in se pritoževali nad predobro hotelsko hrano, ki bo doma zmedla tehtnico.

Zato so bili občutki ob slovesu na letališču mešani in pogledi zmedeni.

Vsak pri sebi ni mogel verjeti, da je teh nepozabnih osem dni tako hitro minilo in da je čas, da se poslovimo in vrnemo k vsakodnevni rutini.

Zaradi pozne ure, smo se na hitro poslovili in si obljubili, da se naslednje leto spet vrnemo!

Zraven pa povabimo tudi tebe 🙂

Rok

P.S. več slik si lahko ogledaš, če klikneš na spodno povezavo do foto galerije.