Triatlona nikar!

Oziroma zakaj bi treniral tri,

če še za enega časa ni ?!

Sva se srečala med tekom po Rožniku, sem ga dohitel v klanec, je s svojo malce čudno triatlonsko tekaško tehniko sopihal kot lokomotiva. Še pred pozdravom sem zvedel, da dela menjavo tek, po 114 km kolesa s 1428 višincev, in da je zaradi tega tako glasen. Da bi šel drugače veliko hitreje, samo ima ta teden že 7 treningov, pa se koledar še na četrtek ni obrnil. Itak. Potem pa je zinil:

Kot da je triatlon nadaljna stopnica po parletnem tekanju z nekaj maratonskimi medaljami doma na obešalniku. Kot da nam tekačem nekaj manjka. Pa sem mu takoj vrnil:

“Nog si pa res ne nameravam briti! Pa tudi za kolo ne nameravam dati več kot za avto, tako da se pomoje ne bova tepla v vodi na štartih tekem!”

Zavijanje z očmi sem opazil kljub njegovemu očiparajoče vpadljivemu triatlonskem dresu s proizvajalci cukr napitkov in karbonskih komponent za dvokolesa. Pa vseeno ni odnehal, in začel naštevati prednosti treh disciplin, kako mu ni nikoli dolgčas na treningih, da je z biciklom videl kraje, ki jih na noge nikoli ne bi, da lahko poje vse kar je na mizi vključno s krožniki, pa da se mu ne pozna, da sicer za opremo in treninge da precejšen del plače, samo da se mu to ne zdi strošek temveč najboljša investicija v življenju, da kar mravljince po hrbtu dobi, ko gleda stare tekme s Havajev… Ja, nekaj časa sem ga poslušal, potem malo gledal okoli, potem spet poslušal. Je čisto padel v razlaganje, še tempo je malce navil, sem dobil občutek, kot da je v neko svojo cono padel. Zaključil pa z vprašanjem:

In še preden sem začel nakladati o ledu, tabletah in fizioterapiji, je že nadaljeval da kljub poškodbam lahko trenira vsaj plavanje ali pa kolo, v skrajnem primeru pa vaje za moč. Pa nekaj o masažnih valjčkih in raztezanju. Spet nekaj časa poslušal, vmes pogled ušel za tekačico, potem spet poslušal njegovo razpredanje o čudnih pogledih v službi, pa o nekonvencionalnih kombinacijah družinskih izletov, ko gre na izlet s kolesom, medtem ko se familija pripelje z avtomobilom, pa da starejšega sina tudi mika, boljša polovica se pa fino ujame z njegovimi triatlonskimi kolegicami iz kluba, tako da je večina dopustov kar priprav. No ja, sem mu dal kar prav v nekaj točkah, samo “Kako ti pa časovno znese?” mi pa ni šlo v glavo, že samo za tek so mi včasih dnevi prekratki.

“Večalimanj ni problema, prvi trening že pred službo oddelam, tko da sem potem še nakj časa na endorfinčkih. Potem pa še popoldne oz. ponoči, ko je gmah pri bajti! Itak se pa kondicija med športi tudi deloma prenaša, tko da če delaš bicikl intervale, se pozna tudi pri teku! A ne vidiš, da me komaj dohajaš!”

No ja, sem si mislil in malce pospešil na ravnem, da je malce utihnil. Me je sicer res že večkrat mikalo, da bi probal, samo če pomislim na osnovnošolske izkušnje s plavanjem, me kar moker pot oblije. Se že pri žabci počutim kot riba na suhem, na kravlanje sploh ne upam pomislit! Pa me je takoj potolažil: